Hrbtenica je glavna opora okostja človeškega telesa in sega od medenice do lobanjskega dna. Podpira trup, glavo ter obdaja in ščiti hrbtni mozeg.
Sestavljena je iz 33 kostnih vretenc ovalne oblike, med katerimi so ploščate blazinice iz čvrste hrustančevine z zdrizasto sredico. Te varujejo vretenca med gibanjem.
Zdrava hrbtenica je v vratnem delu upognjena naprej, v prsnem nazaj, v ledvenem naprej in v medenici spet nazaj. Gledana od strani ima obliko črke S. Hrbtenica je brez dvoma “steblo” našega telesa v vseh pogledih. Drži ga pokonci, dela ga gibkega in elastičnega, poleg tega pa je odlična shramba za hrbtni mozeg s svežnjem živčevja, ki prihaja iz možganov in je preko njega razvejano povsem telesu, tako rekoč v vsak organ, ki sestavlja telo.
Hrbtenica je torej povezava vsega najbistvenejšega v telesu. Nanjo so direktno ali posredno pripeti vsi telesni organi, od presnovnih do vseh drugih.Temu primerno je tudi oblikovana. Vzdolžno je povezana z dvema dolgima, debelima vezema ter še z drugimi manjšimi vezmi, vse za njeno čimbolj čvrsto in trpežno obliko.To je le kratek opis, podrobnejše o njej piše medicinska literatura. Prav pa je pisati o tem, da so od njenega dobrega stanja najbolj odvisni naše počutje, naše zmogljivosti in naše zdravje. Naučiti bi se morali že v najzgodnejšem življenjskem obdobju, da je hrbtenica naš najpomembnejši del telesa, ki bi ga morali z znanjem in prizadevanjem negovati od rojstva do smrti. Da je to še kako res, nas pouči naslednja zgodba. 
Prišla je odraslost, študij se je zaključil in začelo se je življenje s poklicem in družino. Nekega dne se je zgodilo tisto, kar se ne bi, če bi vedeli o hrbtenici dovolj, predvsem pa, kaj potrebuje, da ohrani svojo vitalnost. V trenutku so udarile na dan vse posledice nepravilnega ravnanja z njo, ki so se počasi nabirala skozi šolska leta in kasneje v poklicu. Veliko sedenja, premalo gibanja, neustrezna postelja in tudi bolj ali manj nepravilno prehranjevanje jo je oslabilo in pomehkužilo. Zato je nekega dne ob malo večji obremenitvi odpovedala. Zgodilo se je, ko je njen lastnik, po občutenju močan in trden, samozavestno in z občutkom moči, da bi gore premikal, iz nepravilnega položaja dvignil s tal malo težji predmet. Utrjeni in negovani hrbtenici to ne bi škodilo. Za zanemarjeno hrbtenico pa je bilo to preveč in zgodilo se je, kar se je moralo. Če se ne bi tedaj, bi se pa ob neki drugi priložnosti, mogoče le z ostro kretnjo brez kakršnegakoli bremena. Od tega dne je bilo vse drugače. Hrbtenica, ki je prej ni bilo občutiti, je bila od tedaj neprestano prisotna z bolečino in to je trajalo leta. Počasi je popuščalo tako, da se je hrbtenica prilagajala, se krivila in vračala v manj boleč položaj. Zvrnila se je vstran od trtice do vratnih vretenc. To je bila brez dvoma deformacija in strokovnjaki so menili, da je nepopravljiva.Leta je bilo tako. Tudi telo se je s tem delno iznakazilo. Lastnika to ni posebno motilo. S krivo hrbtenico je živel, kot da mu je usojena. Nekega dne pa je sklenil, da jo malo poravna. Z vso odločnostjo se je tega lotil. Izbral si je primerne vaje in vztrajno vadil. Kmalu je bilo občutiti, da se v njej nekaj dogaja. Prva reakcija so bile bolečine. Bile so enake kot takrat, takoj po poškodbi. Toda niso ga zmedle in odvrnile. Vztrajal je in počasi hrbtenico s prizadevno vadbo ravnal, najprej spodaj, nato še pri vratu. Vztrajanje je bilo nagrajeno. Po dveh letih se je hrbtenica skoraj poravnala. Vsekakor toliko, da je le pozoren opazovalec opazil zadnje sledi skrivljenosti. Tako je dokazal sebi in drugim, da je mogoče tudi zastarane deformacije hrbtenice regenerirati. Potrebno je znanje in predvsem vztrajno prizadevanje in pri tem tudi starost ni ovira. Lastnik je hrbtenico poravnal tako rekoč na stara leta. To je dokaz, da organizem sledi vsaki pametni pobudi in se odziva nanjo z vso močjo, če le ima priložnost. Lahko bi zaključili, da nikoli ni prepozno. Zbrati moramo voljo, se opremiti z znanjem in potem vztrajati.
Razbolela hrbtenica je tako veliko gorje, da ga je težko opisati z neko zgodbo. Toda tudi te zgodbe in katerekoli druge, ne bi bilo treba, če bi se zavedali, kaj vsem nam hrbtenica pomeni. Ona je srž naše biti, je eden glavnih delov telesa, na katerega so obešeni vsi ostali organi. Če katerikoli od njih oboli, je to najpogosteje zato, ker je zgubil trdno vez s hrbtenico. Noben telesni organ ne more uspevati, če je obešen na ne-negovano, zanemarjeno, pomehkuženo in zakrnelo hrbtenico. Vsa fiziološka dogajanja, od prebave, dihanja, gibanja, čutenja in drugega, vse se odvija skozi hrbtenico. Nič v našem telesu ne poteka brez njenega sodelovanja in od nje je najbolj odvisno naše zdravje, počutje in mladost. Njeno hiranje je naše staranje. Bolj, ko je degenerirana, prej smo nebogljeni starčki.
Hrbtenica je torej povezava vsega najbistvenejšega v telesu. Nanjo so direktno ali posredno pripeti vsi telesni organi, od presnovnih do vseh drugih.Temu primerno je tudi oblikovana. Vzdolžno je povezana z dvema dolgima, debelima vezema ter še z drugimi manjšimi vezmi, vse za njeno čimbolj čvrsto in trpežno obliko.To je le kratek opis, podrobnejše o njej piše medicinska literatura. Prav pa je pisati o tem, da so od njenega dobrega stanja najbolj odvisni naše počutje, naše zmogljivosti in naše zdravje. Naučiti bi se morali že v najzgodnejšem življenjskem obdobju, da je hrbtenica naš najpomembnejši del telesa, ki bi ga morali z znanjem in prizadevanjem negovati od rojstva do smrti. Da je to še kako res, nas pouči naslednja zgodba. To je zgodba neke hrbtenice
Prišla je na svet pred več kot pol-sedmim desetletjem. Danes bi zanjo že lahko rekli, da je stara, vendar je zaradi naključij, znanja in izkušenj njenega lastnika, vseeno drugačna, ne povsem toliko stara, kolikor ima let. Njeno življenje je poučno. Ko je prišla na svet, je bila malo rahitična in je zato shodila šele pri dveh letih in zdravniki ji niso obetali dolge prihodnosti.Zgodilo pa se je drugače. Hrbtenica je postopno napredovala in do najstniških let dohitela zamujeno. Še več, celo marsikatero je po zmogljivostih presegla, saj je bila izjemno trdna, močno razvita in sposobna tudi skrajnih naporov. Poudarjena želja po gibanju in po dihanju na polna pljuča je pripomogla, da je po rojstvu nekoliko zakrnela hrbtenica okrevala in se normalno razvila.Zaključek je jasen: gibanje jo je rešilo in zato je bila vsa mladost z njo brez težav. Postala je gibka, močna, trpežna in neugnana. Z njo se je dalo teči, skakati in se predajati vsem mladostnim željam in vragolijam. Tako je trajalo do konca šolskih let. Ves ta čas je bila neustavljiva. Lepo je bilo živeti s takšno hrbtenico. Kako bi bilo prav, da bi to trajalo do konca življenja. Lahko bi, pa ni.Prišla je odraslost, študij se je zaključil in začelo se je življenje s poklicem in družino. Nekega dne se je zgodilo tisto, kar se ne bi, če bi vedeli o hrbtenici dovolj, predvsem pa, kaj potrebuje, da ohrani svojo vitalnost. V trenutku so udarile na dan vse posledice nepravilnega ravnanja z njo, ki so se počasi nabirala skozi šolska leta in kasneje v poklicu. Veliko sedenja, premalo gibanja, neustrezna postelja in tudi bolj ali manj nepravilno prehranjevanje jo je oslabilo in pomehkužilo. Zato je nekega dne ob malo večji obremenitvi odpovedala. Zgodilo se je, ko je njen lastnik, po občutenju močan in trden, samozavestno in z občutkom moči, da bi gore premikal, iz nepravilnega položaja dvignil s tal malo težji predmet. Utrjeni in negovani hrbtenici to ne bi škodilo. Za zanemarjeno hrbtenico pa je bilo to preveč in zgodilo se je, kar se je moralo. Če se ne bi tedaj, bi se pa ob neki drugi priložnosti, mogoče le z ostro kretnjo brez kakršnegakoli bremena. Od tega dne je bilo vse drugače. Hrbtenica, ki je prej ni bilo občutiti, je bila od tedaj neprestano prisotna z bolečino in to je trajalo leta. Počasi je popuščalo tako, da se je hrbtenica prilagajala, se krivila in vračala v manj boleč položaj. Zvrnila se je vstran od trtice do vratnih vretenc. To je bila brez dvoma deformacija in strokovnjaki so menili, da je nepopravljiva.Leta je bilo tako. Tudi telo se je s tem delno iznakazilo. Lastnika to ni posebno motilo. S krivo hrbtenico je živel, kot da mu je usojena. Nekega dne pa je sklenil, da jo malo poravna. Z vso odločnostjo se je tega lotil. Izbral si je primerne vaje in vztrajno vadil. Kmalu je bilo občutiti, da se v njej nekaj dogaja. Prva reakcija so bile bolečine. Bile so enake kot takrat, takoj po poškodbi. Toda niso ga zmedle in odvrnile. Vztrajal je in počasi hrbtenico s prizadevno vadbo ravnal, najprej spodaj, nato še pri vratu. Vztrajanje je bilo nagrajeno. Po dveh letih se je hrbtenica skoraj poravnala. Vsekakor toliko, da je le pozoren opazovalec opazil zadnje sledi skrivljenosti. Tako je dokazal sebi in drugim, da je mogoče tudi zastarane deformacije hrbtenice regenerirati. Potrebno je znanje in predvsem vztrajno prizadevanje in pri tem tudi starost ni ovira. Lastnik je hrbtenico poravnal tako rekoč na stara leta. To je dokaz, da organizem sledi vsaki pametni pobudi in se odziva nanjo z vso močjo, če le ima priložnost. Lahko bi zaključili, da nikoli ni prepozno. Zbrati moramo voljo, se opremiti z znanjem in potem vztrajati.Razbolela hrbtenica je tako veliko gorje, da ga je težko opisati z neko zgodbo. Toda tudi te zgodbe in katerekoli druge, ne bi bilo treba, če bi se zavedali, kaj vsem nam hrbtenica pomeni. Ona je srž naše biti, je eden glavnih delov telesa, na katerega so obešeni vsi ostali organi. Če katerikoli od njih oboli, je to najpogosteje zato, ker je zgubil trdno vez s hrbtenico. Noben telesni organ ne more uspevati, če je obešen na ne-negovano, zanemarjeno, pomehkuženo in zakrnelo hrbtenico. Vsa fiziološka dogajanja, od prebave, dihanja, gibanja, čutenja in drugega, vse se odvija skozi hrbtenico. Nič v našem telesu ne poteka brez njenega sodelovanja in od nje je najbolj odvisno naše zdravje, počutje in mladost. Njeno hiranje je naše staranje. Bolj, ko je degenerirana, prej smo nebogljeni starčki.In kaj zahteva hrbtenica?
Tek, plavanje, smučanje ji koristijo, toda zanjo je to premalo. Zahteva več. Vsekakor razgibavanje in ojačevanje v vseh njenih delih in tudi v vsej njeni okolici. Zelo je občutljiva na nepravilno sedenje pri mizi. Poleg teka, hoje v hribe, joge, vaj z utežmi in druge telovadbe pa zahteva še ugoden položaj med spanjem. Vodna postelja je najboljša, ker hrbtenico enakomerno podpira, ne ovira krvnega obtoka, je topla, higienična in omogoča telesu s svojo izredno mehkobo najbolj ugoden, prijeten in zdrav položaj. Pod temi pogoji s hrbtenico ne bi smelo biti težav in neugodij.Opomba: To je zgodba moje hrbtenice. Nepravilen način življenja v mladosti jo je okvaril in lumbago /desno konveksna skolioza/, je bil logična posledica tega. Poduk je ostal in čeprav precej sanirana poškodba, mi je opomin in trajen razlog za zdrav način življenja.Dr. Srečko Bergant
