Gregor Kresal se je z Lectusom poslovil od kronične utrujenosti
S športom se ukvarjam praktično že odkar sem shodil. Najprej so bile to igre z žogo, z osnovno šolo pa se je začelo bolj zares. Gimnastika je tedaj za nekaj let postala moj vsakdan in ni bilo malokrat, da so si treningi sledili po šestkrat na teden, dvakrat na dan. Logičen zaključek so bili čedalje boljši rezultati in … poškodbe. Takrat sicer omejene bolj na stopala, a gotovo so vsi tisti obvezni doskoki, še na stare socialistične blazine, dodobra pretresli tudi sklepe moje hrbtenice in pripravili »lepo« osnovo za kasnejše poškodbe le te.
Sledilo je smučanje, kjer so kole dokaj hitro zamenjale deviške strmine gora in želja po preskakovanju čedalje višjih ovir. Pristanki žal niso vedno povsem uspeli. S srednjo šolo je nato v moje življenje vstopilo plezanje, s katerim se sedaj ukvarjam že četrt stoletja.
Vsakodnevni načrtni treningi za plezalne vzpone so z leti sicer postali dodelani, skorajda profesionalni, tako da si hrbta z njimi nisem več nevedno uničeval, so pa zato nahrbtniki ostali enako težki in njihovo prenašanje enako naporno. Nemalokrat smo s težo na naših hrbtih prekoračili mejo zdravega razuma. Včasih se je zgodilo, da sem moral za več mesecev povsem prenehati. Stvari sem s premišljeno fizioterapijo in dodatno krepitvijo mišic trupa sicer vrnil v zelo spodobne okvire, za vedno pa je očitno ostal problem kvalitetnega ležanja, saj se le na redkih ležiščih vsaj na pol sprostim.
Motili so se, ko so mi svetovali trdo ležišče
Kaj naj pravzaprav reče človek, ki mu zdravniki, specialisti za to in ono ter poznavalci kosov pohištva za ležanje, že od malih nog predpisujejo trda ležišča? Gotovo nisem preizkusil vseh možnosti, ki obstajajo, vseeno pa toliko, da me zanimajo le še gola dejstva. Ne želim biti teatralen, saj bi glede na to, kar bom zapisal v nadaljevanju, ravno na to morda marsikdo najprej pomislil.
Moje prvo spanje na vodni postelji se je končalo tako, kot se je začelo. V enaki pozi, z roko pod glavo, sem se pripravljen na to, da bom razmišljal in tuhtal kako ležim in se počutim, zjutraj tudi zbudil. Po nekaj mesecih uporabe ugotavljam, da se stvari od prvega dne niso omembe vredno spremenile, splošne ugotovitve pa lahko sklenem v treh stavkih. Pa-pa moja kronična nespečnost, ki, tako kaže, le ni bila psihološke narave. Preobračanje se je iz stokrat na noč omejilo na dva obrata. Znojenje je praktično povsem izginilo.
Gregor Kresal
vrhunski športnik, alpinist (2008)
